Samo, ko nismo v stiku s seboj, samo, ko sami sebe ne poznamo, se dovolimo voditi drugim
ter jim dopuščamo, da kreirajo naša življenja po njihovih proporcih. Samo, ko ne poznamo lastne resnice, verjamemo drugim in živimo njihovo.
Smo umetnija rojena in zgrajena iz življenja samega, ko se tega zavemo, ne dovolimo več nikomur, da bi s svojimi rokami oblikoval našo podobo. Podobo, ki je že od nekdaj izoblikovana v popolnost božanskega, dihljaje pa ji vlivamo mi sami. S svojimi dejanji, s svojim vedenjem, načinom gibanja, načinom govora, načinom lastnega védenja in kreiranja, ki je le v nas.

Ko se zavemo svoje edinstvenosti in darila kakršno smo, ko se zavemo, da nam pod soncem ni enakega in razumemo, da je naša raznolikosti ravno tista, ki jo svet potrebuje, da smo s svojim obstojem čarobnosti in naše ”čudnosti” prišli sem barvat svet na načine, ki so lastni nam, spoznamo, da je vse kar svetu manjka to, da se izvlečemo iz jame in predstavimo svetu ranljivi, goli in drugačni, takšni kot v globinah svojega Bitja tudi smo.
Nenarejeni. Nevedni. Krhki, a hkrati neuničljivi in večni.
Vsi smo del višje in večje celote, a vendar, z vsebnostjo moči in darila, ki je samo v nas samih.
In nihče nima enakega darila. Nihče ni enako darilo svetu. Vsebina vsakega darila je tako raznolika, da nebo joče in zemlja trpi, ko stopamo po njej in obsojamo ter uničujemo, hitimo in se ne ustavimo, da spoznamo, da je vse tu in da mi smo vse. Vse skupaj z Njo. Vsaka molekula, vsak atom, je tu z namenom in vsak ima svojo ”nalogo” tako kot mi, da se spojimo in zaznamo delčke nas v vsakemu in vsem okoli nas. Kakšen doprinos smo lahko Zemlji in ljudem, ko prebujeni začnemo živeti in ustvarjati svoj svet? Svet, kjer je prav vse? Kjer se živi. Kjer se ne obsoja. Kjer vsak prispeva, s tem, ko živi resničnost sebe. Kjer vsak verjame vase in kjer vsak točno ve kdo je in kaj vse ni. Ve, kaj je njegovo in tisto kar ne pripada njegovi resnici, vrača nazaj z zavedanjem, da tega ne potrebuje in ne ”kupuje” več.
Zato smo tukaj, da bi bili samosvoji, da bi gradili svoj svet, se razvijali in se samo-uresničili v celoti. Zavedajoči se svojih senc in hkrati veličine sija, ki nas ves čas obdaja. V temi in svetlobi. V vednosti in nevednosti. V ranljivosti in moči. Poslani, da svet lepšamo z raznolikimi oblikami in barvami. Ne kot roboti. Ne kot čreda enako mislečih, enako izgledajočih, enako premikajočih se, enako delujočih, ”visoko” izobraženih in ”vse” vedočih.
Zato jim ne verjemite, ko vas učijo o vas in vam pripovedujejo o tem – kdo ste, kdo ste bili in kaj vse postajate. Resnica je skrita samo v vas samih, zato jim ne verjemite, ne verjemite, tudi lastnim maskam ne, snemaje jih začnite spoznavati in lomiti delčke njih…
Ne verjemite jim, ko vas sodijo, saj govorijo o njih samih. Kar naj. Še jim vržite kosti, naj glodajo. S tem, ko izbirate resničnost sebe, jo spreminjate tudi drugim. S svojimi dejanji (po katerih bi včasih že sežigali in obglavljali) sedaj lahko pogumno spreminjamo resničnost v kateri živimo. Šokirajte jih s tem kar izbirate, kar govorite in kar počnete. Šokirajte tudi sebe. Stopite ven iz vloge ”pridne” punčke/fantka, ven iz cone ”ugajanja” in večne ”prijaznosti”, potrjevanja in kimanja. Klinc! Govorili bodo tako ali tako, naj imajo zaradi vaših dejanj za povedati vsaj kaj veličastnejšega in boljšega, kot smo poznali in vedeli do sedaj. Kakšen doprinos smo. Posameznik od nas lahko prejme samo toliko, kot je sam voljen spustiti zidove
in spregledati skozi prizmo lastnega sveta.

In dopustite jim, naj sodijo, s tem vam dajejo svojo energijo, odprtih rok jo sprejmite. Vse več naj jo bo. Pretvorite jo v kreativno energijo in ustvarite prostor, ki je pravi za vas in enkrat, mogoče zelo kmalu, bodo sledili in začeli zaradi vaših mogočnih in pogumnih izbir, tudi sami sebi verjeti in kreirati svoj lasten svet.
Ne, ne verjemite nikomur, nihče ne ve kdo ste in naj govorijo kar jih je volja, spoznanj o drugih ne bodo našli tam zunaj, ampak le znotraj sebe.
Živite svoje življenje, onkraj meja, onkraj ”dobrega” in ”slabega”, onkraj prepričanj in predstav drugih o tem kakšni bi morali biti, kako bi se morali obnašati in rušite, rušite vse, zrušite in porušite svet, ki ni vaš in končno začnite graditi svojega. Začnite biti. Biti VI-VI.
“Biti opolnomočen – biti svoboden, neomejen, biti kreativen, biti genij, biti božanski – to je tisto, kar si … Ko to enkrat začutite, si ta občutek zapomnite; spomnite se tega občutka. To je tisto, kar v resnici ste … ” ( Joe Dispenza)

Ne bodite v zaključkih, ker ti jemljejo moč, ampak si ves čas postavljajte vprašanja, ki opolnomočajo in nam prinašajo novo širino polja zaznave. Jutro lahko pričnemo z vprašanjem; Kdo sem danes in kakšne veličastne dogodivščine so pred menoj in kako sem danes s svojimi izbirami in življenjem lahko v doprinos celemu svetu?


 
Z ljubeznijo,

A <3