Velikokrat se zgodi da se usedem za računalnik in niti ne vem o čem bom pisala, včasih pa sem prežeta z navdihi, ki kar vrejo iz mene. No, ne vem o čem bom pisala danes, resnično ne vem. Vse kar imam ta trenutek, so globoki občutki blaženosti iz šole joge, ki sem jo imela ta vikend in jutranje jogijske prakse, ki je tudi že za menoj, zato je vse kar mi preostane, prepustitev toku. Resnično nahranjena in v nekaterih delih sebe izpopolnjena, mi nekaj znotraj mene pravi, da naj zapišem in podelim, pa še sama ne vem točno kaj. 🙂 V takšnem duhu sem tudi preživela pretekle dni. V neki paradoksalni ekstazi. Brez globljega smisla, pomena in odgovorov, za stvari in dogodke, ki so se odvijali okoli mene. Po eni strani si v filmu glavni igralec, po drugi strani pa si samo gledalec, ga opazuješ in dihaš z njim.

Ste se že kdaj znašli v situaciji, ki jo nikakor niste mogli razložiti in če bi uporabili samo delček ”zdravega” razuma ali pa se pustili zavesti nekim starim navadam-vzorcem, tega ne bi nikoli naredili? Ste začutili, da je v nekem trenutku za vsem skrit nek višji načrt in vodstvo, ki od vas niti ne pričakuje razumevanja kaj šele analitičnega premlevanja, ampak samo prepustitev temu kar je. Popolno predajo, popolno prisotnost? Kako lepo je včasih biti ujet v brezčasje. Ko nič ne obstaja. Ko ni nič prav in nič narobe. Prežeti s čisto ljubeznijo sprejemanja in nahranjenih pljuč, delovati v smeri globljega čutenja in ne tistega, kar bi bilo mogoče prav in pametno po neki lestvici vrednot (čigavih že?).

Življenje je res smešno. Zabavno in nepredvidljivo. Še lansko leto sem zimo preskočila in tak čas bosa skakljala po boemskih uličicah Avstralije, neobremenjena s časom in prostorom, danes pa si glavo na čase ponovno pobelim z nepotrebnimi idejami, kaj vse moram. Moj raziskovalni duh se ne bo nikoli umiril in ravno tako spoznanje, da nikoli ne bo dovolj dogodivščin, da bi moja duša popolnoma utihnila. Vsaj za časa življenja ne in hvala za to. 🙂 Ko nekaj naredim in ”dosežem”, se hitro naveličam in želim naprej, po nova spoznanja, po nove izkušnje, kraje in izzive. Je to bolezen? Haha 🙂 Ravno prejšnji teden sem se pogovarjala s prijateljico iz Nemčije s katero sva se spoznali na vinyasa yoga teacher trainingu na Baliju in prišli sva do tega poglavja. Mary mi je dejala, da je to neko bolezensko stanje, da ne ve kaj ji je, ampak da enostavno ne zdrži rutine, da v njej gori neka močna želja in ko do tega pride, ni več zanimivo. Sinhronost najinega doživljanja. Poistoveteni z mislimi in čutili, sva se skupaj nasmejali do solz. Pa je to res bolezen? Ali pa je bolezen, da si celo življenje na enem in istem mestu, v enem in istem kraju, z enimi in istimi ljudmi, eni in isti službi, partnerji, prijatelji? Verjetno odgovor za to nosi v sebi vsak sam in da ni univerzalne resnice, ki bi zaobjela vse prebivalce tega sveta. Ni pravila in ni zaključkov, ki bi opisali naša doživljanja in vedenja, ki jih imamo. Kaj je pravzaprav bolezen? Stanje nenormalnega delovanja organizma? Ampak kaj je za nekoga normalno in kako lahko organizem sploh deluje ”normalno”, če pa si sami ne damo možnosti za razširitev in možnostih po več, veliko več od že doživetega in usvojenega. Kako je organizem lahko srečen kot ujetnik v samem ujetniku? Saj vem, sattva in blaženost stanja, ne glede na okolico in preizkušnjo v kateri se nahajaš. Biti srečen in izpopolnjen, ne glede na to kje si in s kom si, koliko imaš in česa nimaš. Ampak, kaj, če te vedno še dodatno žene nekaj naprej, če si duša želi novih izkušenj in spremenjenih stanj, ne samo zavesti ampak tudi fizičnih premikov. Je s tem kaj narobe? Ali to resnično kaže na neuravnoteženost mentalnega stanja? Hm…se veter kdaj vpraša, če premočno piha in kje je smisel tega, da ves čas kar leti in zaobjema vse okoli? Se luna kdaj vpraša zakaj je enkrat bolj polna kot drugič? In sonce, zakaj se oddaljuje od zemlje in potem ponovno približa? Ali se samo prepuščajo naravnim procesom svoje danosti, ker bi se namreč brez te podrl cel sistem življenja? Kaj, če so te danosti tudi znotraj nas ampak imamo kot ljudje malce več možnosti po premikih izven nekih doktrin in sistema? Kaj, če so naslovi in žanri filmov v katerih igramo različni, skladni z našimi kalami in odprtostjo srca?

Vsak biva v svojem svetu, naj si ga tudi barva na njemu ljub način. Pa čeprav mu bo enkrat všeč modra, drugič pa si bo želel vse prebarvati v rumeno. Pa čeprav enkrat vidi črno in čez čas vse belo. Pa čeprav je njegovo drevo zeleno in tvoje rdeče. Zakaj bi si ukvarjali s tem, ko pa lahko raziskujemo svoj svet in temu posvečamo svoj čas in energijo, na način, kakršen znamo le mi. Na svetu nam ni enakega in kdaj bomo že sprejeli to kot veličastno sposobnost dojemanja svoje edinstvenosti in da smo sami po sebi veliko darilo za svet, prav takšni kakršni smo?

Naj vam bo ponedeljek lep, pa torek in sreda tudi, če vikend je ali ga ni. Naj bo vsak dan prežet z našo pozornostjo, hvaležnostjo, prisotnostjo, ljubeznijo in zanimanjem za rast. Sedaj smo, vsi nadaljnji trenutki so pod vprašajem. Kaj lahko naredimo ta trenutek, točno ta trenutek, da bomo srečnejši, bolj izpopolnjeni in nahranjeni? Kaj lahko ta trenutek naredimo za sebe in za svet? Katere barve izbiramo danes in kdo smo danes? Kakšen film je na sporedu? Uživajmo in se igrajmo v svojih izbirah. Samo izbirajmo, kar nam ta trenutek veli duša in srce. <3

 

Z ljubeznijo,

A

Na slikici z omenjeno beauty queen Mary 🙂