Sama ne verjamem v ravnovesje, ker mislim, da ta sam po sebi ne obstaja. Oz. obstaja po definicijah, ki si jih vsak naplete sam zase. Nova izmišljotina našega uma in družbe, ki nas vabi iz ene skrajnosti k drugi. Zakaj bi iskali in strmeli k nečemu, če samo po sebi nič ne obstaja brez naše vpletenosti? Se energija sama po sebi deli in opravičuje izbire sama sebi? Se pusti zmesti in identificirati z lestvico vrednosti in predlogov za celostno zdravje in harmonijo telesa in duha? Če jemo ”zdravo”, je kontrast tega, da moramo seči po nečem, za kar nam prikazujejo, da to ni? Če čas radi preživljamo sami in v naravi, se nam oglasi ego, da je že skrajni čas, da gremo malo ven med ljudi, se napijemo in zakadimo…primerjave bi lahko pisali v nedogled, ampak to ni bistvo tega zapisa.

Bistvo je, da z nami ni prav nič narobe in da nam svojo drugačnost ter izbire ni potrebno opravičevati drugim, kaj šele sebi. Za to ne potrebujemo besednih iger in mentalne potešitve, da bi si lahko dali potrditev, da smo na pravi poti in da mogoče nismo tako zelo ”premaknjeni” kot nam to ves čas sporoča zunanji svet in ego. Ne potrebujemo vsega tega in hkrati ni nič narobe, če si izberemo karkoli od naštetega, če je to za nas resnično in lahkotno. Ko si dovolimo svet zaznavati skozi oči zavesti, spoznamo, da smo vedno nad opazovalcem in opazovanim, kot tudi opazovalec in opazovano hkrati. Če se ne identificiramo in čustveno ne vpletamo v nobeno dejanje in stanje, ostaja praznina, ki nam daje prostor in svobodo za plovbo življenja, ki si želi biti doživeto samo po sebi. Prav takšno kakršno je. K ničemur ni potrebno strmeti. Ničesar ni potrebno dajati na tehtnico, da bi nam ta na videz kazala izenačenje in ravnotežje. Kaj s tem dosežemo? Zmagoslavje uma? Pa tako strmimo k temu, da bi ga pokončali in izničili…najprej si moramo priti na jasno s tem, če še vedno verjamemo v svet dualnosti in kot takšnega tudi izbiramo, kajti, če ne, so vsa iskanja in prizadevanja, na katere se opiramo igra, ki jo počasi in nežno lahko začnemo opuščat, ter ostanemo prisotni v prostoru, ki seže onkraj otipljivega in razumljivega.

Če ne bi bilo nič in nikogar s čimer ali komer bi se lahko primerjali, v kakšnem stanju, razsežnostih in resnici bi živeli? Če nismo narobe, kdo smo? Kaj počnemo in kako izgledamo? Še rabimo besede, kot so ravnovesje, harmonija, duhovnost, enost in bla bla bla, tja v nedogled…če obstaja samo še čista zavest, ki jo ne moremo popredalčkati nikamor? Kaj ostane, ko nismo več sužnji svojemu umu? Ali lahko zavržemo vse znanje in prepričanja, da vstopimo v resničnost izkustva sami, goli in prazni? 

P.S.

Ko to pišem, se ne morem izogniti lastni omejeni interpretaciji, kljub temu, da se velikokrat besede pišejo same. Moji zapisi niso nikoli namenjeni očitkom in zavračanju česarkoli, saj je več kot očitno, da gre za moje lastne ”rane”. Če na nekaj reagiram je verjetno to zato, ker so te stvari v meni in je to nekaj s čimer se tudi sama srečujem. Konstrukti in koncepti, so lažni in večkrat samo božajo naš ego kot pa naš čisti izvor. Zatorej, so besede izražene skozi lastno prizmo razmišljanja in kot opomnik, da so stvari veliko bolj enostavne kot se nam zdi.

Zavest se ne ubesedi, ampak vedno samo je. 

Z ljubeznijo,

A