Samo, ko nismo v stiku s seboj, samo, ko sami sebe ne poznamo, se dovolimo voditi drugim ter jim dopuščamo, da kreirajo naša življenja po njihovih proporcih. Samo, ko ne poznamo lastne resnice, verjamemo drugim in živimo njihovo.

Smo umetnija rojena in zgrajena iz življenja samega, ko se tega zavemo, ne dovolimo več nikomur, da bi s svojimi rokami oblikoval našo podobo. Podobo, ki je že od nekdaj izoblikovana v popolnost božanskega, dihljaje pa ji vlivamo mi sami. S svojimi dejanji, s svojim vedenjem, načinom gibanja, načinom govora, načinom lastnega védenja in kreiranja, ki je le v nas. Ko se zavemo svoje edinstvenosti in darila kakršno smo, ko se zavemo, da nam pod soncem ni enakega in razumemo, da je naša raznolikosti ravno tista, ki jo svet potrebuje, da smo s svojim obstojem čarobnosti in naše ”čudnosti” prišli sem barvat svet na načine, ki so lastni nam, spoznamo, da je vse kar svetu manjka to, da se izvlečemo iz jame in predstavimo svetu ranljivi, goli in drugačni, takšni kot v globinah svojega Bitja tudi smo. Nenarejeni. Nevedni. Krhki, a hkrati neuničljivi in večni.

Vsi smo del višje in večje celote, a vendar, z vsebnostjo moči in darila, ki je samo v nas samih. In nihče nima enakega darila. Nihče ni enako darilo svetu. Vsaka vsebina darila je tako raznolika, da nebo joče in zemlja trpi, ko stopamo po njej in obsojamo ter uničujemo, hitimo in se ne ustavimo, da spoznamo, da je vse tu in da mi smo vse. Vse skupaj z Njo. Vsaka molekula, vsak atom, je tu z namenom in vsak ima svojo ”nalogo” tako kot mi, da se spojimo in zaznamo delčke nas v vsakemu in vsem okoli nas. Kakšen doprinos smo lahko zemlji, planetu, svetu, ljudem, zemlji, s svojo energijo, da se celostno objamemo in povežemo v čudežni krogli vesolja, kjer je prav vse? Kjer se živi. Kjer se ne obsoja. Kjer vsak prispeva, s tem, ko živi resničnost sebe. Kjer vsak verjame vase in kjer vsak točno ve kdo je in kaj ni. Ve, kaj je njegovo in kar ni, vrača nazaj z zavedanjem, da tega ne potrebuje in ne kupuje več.

Zato smo tukaj, da bi bili samosvoji, da bi gradili svoj svet, se razvijali in se samouresničili v celoti katere del smo. Obsijani s senco svoje svetlobe. V temi in svetlobi. V vednosti in nevednosti. V ranljivosti in moči. Poslani, da svet lepšamo z raznolikimi oblikami in barvami. Ne kot roboti. Ne kot čreda enako mislečih, enako izgledajočih, enako premikajočih, enako delujočih, ”visoko” izobraženih in ”vse” vedočih.

Zato jim ne verjemite, ko vas učijo o vas in vam pripovedujejo o tem – kdo ste, kdo ste bili in kdo boste. Resnica je zakopana samo v nas samih. Skoraj preblizu, da bi jo lahko videli in spoznali, a vseeno, počasi pričenjamo odstirati tančice…in ne verjemite, ne verjemite, tudi lastnim maskam ne, snemaje jih začnite spoznavat in lomiti delčke njih…

Ne verjemite jim, ko vas sodijo, saj govorijo o njih samih. Kar naj. Še jim vržite kosti, naj glodajo. S tem, ko izbirate resničnost sebe, jo spreminjate tudi drugim. S svojimi dejanji (po katerih bi vas včasih že sežigali in obglavljali) sedaj lahko pogumno spreminjamo resničnost v kateri živimo. Kar naj sodijo, naj imajo za delati vsaj kaj bolj otipljivega in ”pametnega” kot gledanje televizije in ležanja na kavču. Šokirajte jih s tem kar izbirate, kar govorite in kar počnete. Šokirajte tudi sebe. Ven iz cone ”pridne” punčke/fantka, ven iz cone ”ugajanja” in večne ”prijaznosti”, potrjevanja in kimanja. Klinc jih gleda! Govorili bodo tako ali tako, naj imajo zaradi vaših dejan za povedati vsaj kaj veličastnejšega in boljšega, kot smo poznali in vedeli do sedaj. Takšen doprinos smo. Naj od njega in nas prejema vsak toliko kot je zmožen in voljen skozi prizmo svojega sveta prejeti in dopustiti.

In dopustite jim, naj sodijo, s tem vam dajejo svojo energijo, kar prejmite jo. Vse več naj jo bo. Pretvorite jo v kreiranje sveta, ki je pravi za vas in enkrat, mogoče zelo kmalu, bodo sledili in začeli zaradi vaših mogočnih in pogumnih izbir, tudi sami sebi verjeti in kreirati svoj lasten svet.

Ne, ne verjemite nikomur, nihče ne ve kdo ste in naj govorijo kar jih je volja, spoznanja o drugih ne bodo našli v sebi, le sebe v sebi.

Živi svoje življenje, onkraj meja, onkraj ”dobrega” in ”slabega”,onkraj prepričanj in predstav drugih o tem kakšni bi morali biti, kako bi se morali obnašati in ruši, ruši vse, zruši in poruši svet, ki ni tvoj in končno začni graditi svojega. Začni biti. Biti TI-TI.

 

Objemam te, objemam tvojo resničnost, ranljivost in lepoto tvojega Bitja.

Hvala, ker izbiraš več in hvale ker izbiraš SEBE.

Z ljubeznijo,

A, B ali C (je sploh važno? ;))