Življenje me je pred leti pripeljalo do točke, ko nisem več znala in vedela kako naprej. Ves čas se mi je pred očmi pojavljala želja in težnja po jogi. Klicala me je. Tako me je pred leti tudi poklical prvi učiteljski tečaj, na katerega sem priletela kot strela iz jasnega. Brez nekega predhodnega znanja o sami zgodovini in drugih večjih izkustvih joge kot celote. Gibanje je bilo od nekdaj zame nekaj samo po sebi umevnega, saj sem že kot majhna punčka plesala balet, svojo pot nadaljevala v ritmični gimnastiki, plesu, teku, aerobiki, boksu in še kaj bi se našlo. Vztrajala sem dokler mi je bilo zanimivo in zabavno, vedno pa je bila v meni želja po izkustvu nečesa večjega, novega – še ne poznanega. Zdaj vem. Želja po izkustvu same sebe.

Ravno joga je od mene zahtevala vrtinčenje preko fizičnih ravni na globlje bolj subtilne ravni mojega bitja. Spominjam se svojih začetkov, ko sem najprej stopila na pot raziskovanja meditacije. Vedela sem, da nujno potrebujem umiritev, saj so bili moji čustveni izbruhi vedno hujši in enostavno več nisem znala obvladovati stresnih situacij v katerih sem se znašla. Telo je bilo prežeto s stresnimi hormoni in tiščanjem v prsnem košu. Dih je bil plitek. Vem, da je bilo vse to nebeško opozorilo, da je čas, skrajni čas, da se zazrem sama vase in se gola postavim pred ogledalo, se soočim z vsem kar je in vsem kar sem takrat bila. Da si zazrem v oči. Nisem se poznala. Niti delčka sebe. Vse se bila. Samo jaz ne. Izgubljena v ”raju” sodobnega izumetničenega sveta. Mesece je trajalo, a sem vztrajala, da sem za sekundne intervale začela okušati praznino niča, praznino in celostnost sebe. In, ko enkrat doživiš in okusiš to, se tja vračaš predano in srčno s celoto svojega bitja. Dan za dnem. Nočjo za nočjo. Znova in znova. Brez pričakovanj. Brez končnega cilja. Samo potuješ in se pustiš voditi. Popolna predaja.

Asane. Pranayama. Filozofija in še mnogo več. Začela sem luščiti delček po delček. Vpijala sem vsak košček in se kot predana učenka vedno znova čudila vsem modrim besedam, ki sem jih prejemala od mojih učiteljev in učiteljic. In še danes se, mojega učenja in izobraževanja ne bo nikoli konec. Ko končam eno, sem že na drugem šolanju. 🙂 Ker, je to moj svet, ker sem to začela naprej deliti tudi z drugimi in ker je moj duh voljen prejeti vedno več. In, več kot se učimo in širimo, manj nam je jasno in manj vemo. Kaj ni to zabavno? No, meni več kot očitno je.

Če gremo izven nekih okvirjev kaj naj bi joga bila in kako naj bi jogijska praksa izgledala, pridemo do ugotovitev, da je to način življenja in prebujanje svojega duha, na način, ki je pravi za nas. Onkraj dogmatičnih predpisov kaj je prav in kaj ne, zaupanje svojemu vedenju in raziskovanje lastnih globin. Onkraj asan in magazinov zvitih prest, ki so vsekakor lepe, ki vsekakor v sebi nosijo siddhi-je nad prevlado svojega telesa, a bistvo…je globlje, bistvo je očem nevidno. Izkustvo je tisto.

Vem koliko truda, odrekanj, učenja, poglabljanja, soočanja je potrebnega, ko enkrat stopimo na pot raziskovanja notranjega sveta. Zato danes srčno objemam izbiro vsakega, ki se poda na njegovo pot in izbere orodja, ki ga pri tem podprejo. Izbiro vsakega, ki si je izbral več, ki je drugačen, samosvoj, ki ve, da je mnogo več kot trenutno misli, da je in je to voljen ugotoviti, raziskovati in se potapljati v vrtince misli, prepričanj in življenj, ki v resnici niso in nikoli niso bila naša. Objemam izbire vsakega, ki se odloča luščiti plasti iluzije in izbere sebe-svoje vedenje. Objemam vsakega, ki mu ni mar za sodbe, sprejetost okolice in družbene norme, ker jim ne proda več svoje duše in ker jim ne podlega več.

S hvaležnostjo in radostjo v srcu stopim na moje ure joge in spremljam čudovita bitja, ki si izbirajo več, ki so si izbrala sebe. Ne kupujem več prepričanj, da je težko, da ni časa, da ni denarja. Če ni časa za sebe, potem ni vredno živeti, saj ni časa, da bi resnično zaživeli in živeli SEBE. In, kakšen smisel ima takšno življenje? Ko pomislim za nazaj, ko sem si mislila, da ”nimam” denarja, se za trenutek ustavim in spoznam, da sem ga imela vedno, da sem si ga zmanifestirala na kakršen koli način že, da sem prišla do tečaja, šolanja, izobraževanja in retreat-a za katerega sem resnično vedela, da moram biti tam in, ki sem si ga resnično izbrala. Drugače pa lahko še naprej ostanemo v svojem ”varnem” kokonu in v vlogi žrtve. Če nam je zabavno, zakaj pa ne?   No, meni ni bilo, ko sem izbrala, pri tem ni bilo prisotne več trohice nezaupanja, da mi ne bo uspelo in to, je bilo to. In, to je to. Ko izberemo, ko si nekaj srčno želimo to pride k nam na takšen ali drugačen način. Seveda pa je odvisno od nas kaj bomo z znanjem in orodij, ki jih imamo potem naredili. Če sploh kaj. Dejstvo je, da se moramo premakniti. Ne samo fizično tudi v umu, v dojemanju sveta in stvari okoli nas. V spremljanju in spreminjanju svojih občutkov, misli in besed, ki jih izgovarjamo. Si upamo spreminjati vzorce? Orodja, stara znanja, filozofija in raziskovanje nas bo pri tem sigurno podprlo.

Lahko jih uporabljamo. Lahko vpijamo. Smo željni več. Postanemo ekspanzija. In začnemo končno živeti resničnost sebe in svojih potenicialov. Zakaj bi pristali na manj? Zakaj bi svoj čas in energijo zapravljali za stvari in ljudi, ki nas ne podpirajo pri naši rasti in tistemu, kar v resnici šteje? Sem smo se prišli samouresničiti in ne počivati v coni udobja, ki ne prinaša ničesar novega in razburljivega. Pa tvoja pot?

Hvala, ker ste.

Z ljubeznijo,

A <3

Bali