Kateri so tisti standardi v katerih si dovolimo biti ujeti?

Katerim standardom moramo ustrezati in jih ves čas dosegati, da smo lahko mi – mi? Če nam ”spodleti” ali ne ustrezamo več tem okvirjem, kdo smo potem? Je potem čas za depresijo, anksioznost, bolečino, obsojanje, zanikanje, skrivanje in sram?

Kako globoko dovolimo, da kolektivna zavest okolja vpliva na nas? In kako globoko dovolimo, da nas oblikuje in vrednost daje naš osebni izgled?

Spominjam se najstniških let, ko sem se velikokrat držala nazaj in tlačila navzdol, da ne bi bila preveč za okolje, družbo in ljudi okoli mene. Moja fizična prezenca je bila moja največja identifikacija. Vesolje je imelo vedno večje načrte z mano, kot le skrivanje za masko ”lepega dekleta” in tako sem skozi vlogo žrtve, ki sem si jo nadela, začela luščiti plasti sebe. K temu je pripomogla razgradnja in opustitev delov sebe na katere sem bila tako navezana in s katerimi sem se najbolj identificirala. Danes me ni sram o tem govoriti na glas, to izpostaviti in razkriti. Danes vem, da je bila sprememba in kompostiranje potrebno, za življenje in svobodo, ki jo živim danes. Razumem, da so bile moje preizkušnje, bolečine in ”težave” moje največje darilo. Dolgo časa sem se skrivala in se sramovala, opravičevala mojo žalost in nedelovanje z drugimi, na katere sem valila krivdo in kazala s prstom na svet. Zakaj jaz? Zakaj meni?

Vsaka vloga je imela svojo čarobnost, vsaka izkušnja svoj nauk…vsako prepričanje in navezanost, potencial za toliko več. Danes razumem, da nam na svetu ni enakega. Razumem, da je vsaka primerjava samo prikaz notranje praznine in želje po izživetosti sebe ter globljih kreacijah. Zaznavam projekcije drugih (”dobre” in ”slabe”) in razumem, da izhajajo iz njihovih svetov, katerih nikoli ne bom imela možnost videti na načine kot jih vidijo oni sami, prav tako pa oni ne mojega. Zato je prav, da v svojem svetu rišem podobe in uporabljam barve, ki ustrezajo meni. Dovoljeno mi je biti vse in hkrati nihče. Imeti vse. Okusiti vse. Dihati polnih pljuč ter ustvarjati življenje, ki je pravo zame. Vem, da sem vse kar imam in to je moje največje bogastvo. Nikoli me nihče ne bo poznal, spremljal in bil z mano na vsaki moji poti. Celotno življenje je en velik misticizem in vsak ima svoje skrivnosti ter agende, ki so znane le posamezniku. Kako za vraga bi se lahko primerjali z nečem česar ne poznamo in ne vidimo? 🙂 Kako za vraga bi lahko bili sposobni videti, čutiti in občudovati nekaj, česar ni tudi v nas? Ali soditi, zaničevati in se zgražati? Kako lahko ljubimo, če najprej brezpogojno ne vzljubimo sebe? Kako lahko dopuščamo, če najprej ne dopustimo sebi? Kako lahko svobodno živimo, če smo ujeti v lastnih vzorcih ter prepričanjih?

Hvaležno objemam vsako rano. Vsak delček bolečine na duši. Ne iščem več delčkov in jih ne oblikujem več v popolno sliko…dovolim in dopuščam, da je namesto zloženih predalov v njih kaos. Zamenjam zlikane srajce za prhutajoče oblekce. 😉 Dovolim, da imam dva različna para nogavic. Dopuščam si, da mi spodleti in hkrati, da dosegam vrhove, ki jih ni še nihče poprej. Dovolim si sprejeti kompliment in si priznati uspeh. Dovolim si biti najlepša in najgrša, ker vem, da me nič od tega ne definira in da s tem ni pogojena moja vrednost, kaj šele kvaliteta bivanja. Dopuščam si biti manj jaz in več vesolje. Izbiram ustvarjati manj zase in več za planet. Dovolim, da se ne ukvarjam več z osebnostjo in njenimi ”težavami”, ker je moj fokus usmerjen na stvari, ki presegajo JAZ…

Dovolim si biti sojena in to z dvignjeno glavo ter vzravnanih ramen živeti življenje, ki ni potrebno, da je razumljeno drugim. Dovolim si oblikovati svoj svet in živeti svojo resnico, ki se menja in menja…iz dneva v dan. Nikomur mi ni potrebno ugajati. Nikogaršnje potrditve ne potrebujem. Nikogar mi ni potrebno prepričevati. Nikomur se mi ni potrebno opravičevati za to kar sem bila, sem in kar postajam.

Z ljubeznijo,

A.